Kostel, zemljepisno razgibana in v etnografskem pogledu zanimiva pokrajina leži na jugozahodni meji Slovenije, ob mejni reki Kolpi. Rečna dolina pomeni tolikšno zarezo v pokrajino, da so v preteklosti predlagali, naj bi imeli na SZ Kolpo za geografsko mejo Balkanskega polotoka. Na tej krajinski ločnici se ni ustavila samo jezikovna meja med slovenskim in hrvaškim jezikom, ampak tudi politična meja med nekdanjo Kranjsko in Hrvaško. Kostel obsega 5.667 hektarjev in ima okoli 700 prebivalcev.
Meja Kostela poteka od Grglja do Srobotnika ob Kolpi, odtod se vzpenja po pobočju zahodnega roba gozda Stružnice, čez polje med Dolenjo Brigo in Jesenovim vrtom, mimo Ajbla in Kaptola na Ograjsko gmajno in se nadaljuje po robu Zdihovske stene po vrhu 695 m visoke Jelovice in po grebenu nad Kolpo z zaključkom pri Grglju. Redko naseljeno, močno gozdnato, predvsem pa z listnatim drevjem poraslo pokrajino označujejo značilne kraške planote s številnimi vrtačami in vrhovi, ki se vzpenjajo od 550 m do 901 m ( Kapič ) nadmorske višine.
Kostel, tako pokrajina kot prebivalci, dolguje svoje poimenovanje kostelskemu gradu oz. naselbini pod njim, ki je prvič omenjen kot Costel leta 1336. Grad, zgrajen na koničastem hribu nad Kolpo so imenovali Castell, Khostl, Kostel ( castellum – trdnjava ali zatočišče ), v nemški obliki pa se omenja kot Graffenwarth ( grofovska straža ). Kostel že od nekdaj na skopi zemlji ni mogel preživljati vseh svojih ljudi, zato so iskali razne dodatne vire zaslužka. Najpomembnejši vir sta predstavljala tovorništvo in krošnjarstvo. Kostelci so si na svojih popotovanjih po svetu predvsem kot krošnjarji širili znanje in splošno duhovno izobrazbo.
Kostelski ljudski običaji, navade, pesmi, noša in narečje so se razvijali in oblikovali na geografsko in zgodovinsko zaokroženem ozemlju. Kostelsko narečje se je od 16. stoletja dalje, ko se je staro prebivalstvo mešalo s priseljenci iz Hrvaške in nemških sosedov, razvilo v svojevrsten govor.
Kostelska pokrajina je mnogim dobro poznana, saj je s svojo neokrnjeno naravo, rastlinskim in živalskim svetom neponovljiv naravni biser. Med naravnimi lepotami Kostela moramo najprej omeniti mejno reko Kolpo, ki je ena najčistejših v Sloveniji. Ob glavni cesti v bližini Fare je lep slap Nežica. Stružnica je tipično kraška planota, polna vrtač in vrhov, ki segajo od 550 do 900 m nadmorske višine. Nad Kužljem se dviguje Kuželjska stena z naravnim oknom. Kot zgodovinsko središče pokrajine in priča preteklega življenja je grad Kostel z naseljem najstarejši in najpomembnejši kulturno zgodovinski spomenik Kostela. Grad je priljubljena turistična točka, s katere je mogoč enkraten pogled na kanjon reke Kolpe. Grajski kompleks Kostel je po velikosti takoj za celjskim gradom, ki velja za največjega na Slovenskem in edini, ki v sebi združuje grad in živeče naselje pod njim. Grajski prostor vključuje tudi cerkev Sv. Treh kraljev iz gotskih časov.
Področje Kostela ima vse naravne danosti za razvoj kvalitetnega turizma. Reka Kolpa omogoča poleg ribolova tudi druge športe, predvsem pa že uveljavljeni rafting ter vožnjo s kajaki in kanuji. Razvija se lovski turizem ter tudi druge oblike ekološkega kmetijstva.
Zapisal: Valentin Južnič
