KOČEVJE
Kočevsko je svojevrstna kraška pokrajina z obsežnimi gozdovi. Leži na JV Slovenije, kjer jo le mejna reka Kolpa loči od sosednje Hrvaške. Razteza se na okoli 540 km2 površine in ima okoli 17.000 prebivalcev. Največji kraj je mesto Kočevje, ki je upravno, gospodarsko in kulturno središče občine Kočevje.
Kočevsko spada med najbolj naravno ohranjene predele Slovenije in je zato v celoti vključena v mrežo območij imenovano Natura 2000. Je tipična kraška pokrajina, katere značilnosti so visoke kraške planote, kraška polja, med katerimi je kočevsko polje največje kraško polje v Sloveniji, številne kraške jame, brezna, vrtače…
Da Kočevsko imenujemo »Dežela gozdov« ni naključje. Gozdovi, med katerimi prevladujejo dinarski gozdovi jelke in bukve, pokrivajo blizu 90 odstotkov celotne površine. Ponos Kočevske predstavljajo pragozdni ostanki, ki jih je na tem območju kar šest (217 ha), od skupno dvanajstih v Sloveniji.
V kočevskih gozdovih so poleg številnih živalskih vrst, najrazličnejših vrst ptic, svoj življenjski prostor našle tudi vse avtohtone vrste zveri: rjavi medved, volk in ris. Le te, še posebno rjavi medved, so naš prepoznavni znak in poosebljajo posebnost naše dežele. Bogato in raznoliko favno na Kočevskem dopolnjuje še flora, ki daje s svojo raznolikostjo, predvsem pa ohranjenostjo naši deželici poseben pečat.
KRATKA ZGODOVINA
Kočevsko zaznamuje posebna zgodovina, saj je zaradi odročnosti, prostranih gozdov, ostrega podnebja, zakraselosti, pomanjkanja vode in slabe rodovitnosti do 13. stoletja samevala kot mogočen, nepristopen pragozd.
Kočevje se prvič omenja leta 1363, mestne pravice je dobilo leta 1471.
V tridesetih letih 14. stoletja je bila Kočevska naseljena z upornimi nemškimi poljedelci – Kočevarji. Slednji so se zaradi geografske zaprtosti in odročnosti pokrajine ohranili kot nemški jezikovni in kulturni otok sredi slovenskega etničnega ozemlja več kot 600 let.
Težke gospodarske razmere so bile povod za prvo večje preseljevanje in zato praznjenje Kočevske. V obdobju 1857-1941 se je iz Kočevske izselila več kot polovica od takrat tu živečih 23.000 prebivalcev - večinoma v Ameriko. Drugi val preseljevanja je Kočevsko in njeno prebivalstvo zajel v začetku 2. svetovne vojne (v zimi 1941/1942 se je iz 176 naselij izselilo kar 11.509 oseb.). Kočevsko, njeno izpraznjeno podeželje, so med vojno večkrat prekrižarile razne vojske in tu prizadejale veliko škodo.
Jeseni 1943 je Kočevska postala središče osvobojenega ozemlja, mesto Kočevje pa prizorišče prvega zbora slovenskih odposlancev v tedanjem Sokolskem domu, današnjem Šeškovem domu.
Po vojni so večja, ne preveč poškodovana naselja pričeli naseljevati novi prebivalci iz vse Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Obsežna področja v notranjosti Kočevske pa so ostala prazna. Le majhen del njih pa je nato ostal na Kočevskem in tod pognal korenine.
