Nahajate se tukaj

Zgodovina gasilstva na Kočevskem

NA POMOČ! Gasilstvo na Kočevskem

Na Slovenskem so gasilsko službo organizirali že Rimljani. Poskusi ustanovitve gasilskih skupin, ki bi bile stalno pripravljene na gašenje požarov, segajo v začetek 60-ih let 19. stoletja. Prvo požarno brambo kot gasilsko društvo so 18. septembra 1869 ustanovili v Metliki. Kasneje se je ideja prostovoljnega gasilstva hitro širila predvsem na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.[1]

Na Kočevskem je bilo prvo gasilsko društvo ustanovljeno 23. marca 1878 v Kočevju. Kmalu so mu sledila še druga. V vseh so uporabljali nemško poveljevanje, ki ga je na Slovenskem prvi prekinil Ignac Merhar. Leta 1879 je v Dolenji vasi pri Ribnici ustanovil gasilsko društvo in takoj uvedel slovensko poveljevanje. Sestavil je slovenska povelja namesto do tedaj obveznih nemških.[2]

Na občnem zboru Zveze kranjskih gasilskih društev 14. avgusta 1904 v Postojni so sprejeli resolucijo, ki je zahtevala, da Odbor Zveze kranjskih gasilskih društev takoj prekine stike z Avstrijsko gasilsko državno zvezo in pristopi k Zvezi slovanskih prostovoljnih gasilskih društev. Temu so nasprotovali nekateri člani odbora, še bolj pa nemška društva na kočevskem območju. Slovenska društva so 19. aprila 1906 vključili v Slovansko gasilsko zvezo. Ta sklep je silno razburil nemško usmerjena društva. Na pobudo gasilskega društva v Kočevju je bilo 13. maja 1906 skupno zborovanje vseh šestnajstih gasilskih društev, ki so takrat obstajala na Kočevskem. Ustanovili so Zvezo kočevskih gasilskih društev.[3] 29. julija 1906 je bil v Škofji Loki zbor Zveze kranjskih gasilskih društev, na katerem so se odločili, da z Avstrijsko nemško gasilsko zvezo ne bodo imeli nikakršnih stikov več, kajti ta zveza in društva na Kočevskem so zvezo grobo in lažnivo napadala.[4]

Prva svetovna vojna je s svojim uničenjem posegla tudi v gasilska društva. Večina jih je prenehala delovati in le nekaj članov je gasilo in reševalo, drugi so odšli k vojakom. Ohranjene gasilske kronike žalostno poročajo, da so skoraj vsi gasilci odšli na fronto. Avstrijska vlada je leta 1916 pozvala vsa društva, naj prodajo vse orodje iz bakra in medenine, zlasti spojke, valje ročnih brizgaln, ročnike, hidrantne nastavke, čelade, svetilke, itd.[5]

Jugoslovanske oblasti po 1. svetovni vojni nemških gasilskih društev (32) niso ukinile. Ohranila so lahko nemška povelja.[6] Prvi občni zbor Jugoslovanske gasilske zveze[7] »Ljubljana« je bil 1. junija 1919 v Mestnem domu v Ljubljani. Predstavnikov nemško usmerjenih zvez ni bilo. Dal naj bi prvi pregled, koliko gasilskih društev in članov šteje gasilska organizacija na Slovenskem. Gasilska društva so se hitro širila, vključevala so nove člane, zlasti povratnike s front, in celila vojne rane. V novo zvezo se še ni vključilo vse gasilstvo Slovenije. V celoti je manjkala kočevska zveza.[8]

Napetosti in nasprotja, ki so se kazala med Sokoli in Orli, so se odražala tudi v gasilstvu. Posamezni člani so se spotikali celo nad pozdravom »Zdravo!«, češ, da je to sokolski pozdrav, ki je v gasilstvu izzivajoč. Pozdrav »Zdravo!« gasilska organizacija uporablja od leta 1906, ko so Sokoli uporabljali češki pozdrav »Na zdar!«. Ko je leta 1919 nastala Jugoslovanska gasilska zveza, je bil soglasno sprejet pozdrav »Zdravo!« in geslo »Na pomoč!«[9]

Tudi po prvi svetovni vojni je gasilstvo v glavnem živelo in se vzdrževalo z dohodki od prireditev in veselic. Vedno bolj pogoste obletnice ustanovitev društev so proslavljali z večjimi nastopi, paradami, povorkami, nabavami orodja, gradnjami domov in hramov ter podobnim. Vse delo je bilo tesno povezano z velikimi finančnimi stroški, ki so jih gasilska društva krila z dohodki veselic, trgatev, plesov in drugih zabavnih prireditev.[10]

Veselice in razne druge prireditve so bile visoko obdavčene in niso prinesle večjih dohodkov. 5. julija 1921 je delegacija finančnega ministrstva za Slovenijo v Ljubljani izdala odlok, da se prostovoljnim društvom, ki se sama vzdržujejo, oprosti plačevanje takse, če prirejajo koncerte ali zabave izključno v korist nabave gasilskih potrebščin. Že nekaj dni po objavi odloka je odbor JGZ na seji 9. julija 1921 soglasno sklenil, da se »z ozirom na to, ker so gasilna društva oproščena veseličnega davka in ker se rado očita gasilskim društvom, da zlorabljajo to ugodnost ter prirejajo veselice samo radi pijančevanja, izda gasilskim društvom najstrožji ukaz, da se smejo vršiti gasilske prireditve le v korist društveni blagajni in da so za red ter dostojnost odgovorna posamezna vodstva gasilskih društev.«[11]

Po odredbi odbora JGZ s 3. aprila 1921, ki je govorila tudi o izključno slovenskem poveljevanju, so nemško poveljevanje kmalu opustila skoraj vsa gasilska društva, razen v Celju, Mariboru in Ptuju ter kočevska gasilska društva, ki se niso hotela vključiti v JGZ in so enotno zavračala kakršnekoli stike.[12] Okrajni glavar iz Kočevja je leta 1921 kočevsko poveljstvo pozval k pristopu v Jugoslovansko gasilsko zvezo in prikrojitvi pravil po vzoru zveze. Pogoja, da morajo vsa društva obvezno poveljevati v slovenskem jeziku in da mora biti tako tudi administrativno poveljevanje, kočevsko društvo, še manj pa društva na deželi, niso mogla sprejeti, kar 95 % prebivalstva kočevskega ozemlja naj bi bilo nemške narodnosti in večina gasilcev slovenskega jezika ni obvladala. Zahtevali so redno izplačilo podpor zavarovalnih zavodov in naknadno izplačilo od leta 1912 pridržanih podpor.[12]

Leta 1924 je bilo v JGZ Ljubljana vključenih 455 društev v 30 župah z okoli 17.000 člani. Izven zveze so ostala le še nekatera nemška, nemškutarska in madžarska gasilska društva na Štajerskem, v Prekmurju in na Kočevskem. Julija 1925 na seji starešinarstva JGZ niso ustanovili kočevske gasilske župe, sprejem nemških gasilskih društev pa je bil odklonjen.[13]

15. marca 1925 je bil sklican skupni posvet vseh društev na Kočevskem, na katerem so sodelovala gasilska društva Stari Log, Staro Brezje, Hrib pri Koprivniku, Knežja Lipa, Kočevje, Dolga vas, Gotenica, Onek, Livold, Svetli Potok, Stara Cerkev, Borovec, Maverlen, Koprivnik, Mozelj, Kočevske Poljane, Kočevska Reka, Rajndol, Šalka vas, Črni Potok, Nemška Loka, Spodnji Log in Verdreng. Sklenili so pristopiti k Jugoslovanski gasilski zvezi, vendar brez odstopanj od zahtevanih pogojev. Obenem so sprejeli tudi sklep sestavi enotnih pravil za vsa gasilska društva, ki naj bi jih posamezna društva predložila oblastem v odobritev. Pravila so bila po posredovanju ljubljanskega župana odobrena. S tem je bilo kočevskim gasilskim društvom in njihovi gasilski zvezi omogočeno nadaljnje delo.[14]

Oktobra 1927 so se gasilska društva na Kočevskem, osamosvojena iz predvojne pokrajinske zveze nemškega gasilstva na Kranjskem, organizirala v samostojno Kočevsko gasilsko zvezo (Verband der Gottscheer Feuerwehren).[15]

Diktatura kralja Aleksandra od leta 1929 naprej in gospodarska kriza sta vplivali tudi na gasilske prireditve in proslave. Ohranila se je le tradicija proslavljanja obletnic ustanovitve gasilskih društev in pripravljenost ljudi, da tako ali drugače pomagajo gasilskim organizacijam. Tradicionalno je bilo praznovanje zaščitnika gasilcev sv. Florjana 4. maja, ko so se gasilci običajno udeležili bogoslužja in tovariškega srečanja v gasilskem domu.[16]

V Dravski banovini je imela leta 1930 Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana 39 žup, poleg tega pa je med ostalimi obstajala še Zveza kočevskih gasilskih društev s 15 društvi, ki so imela svoja nemška pravila ter svoj kroj in vežbovnik.[17]

15. julija 1933 je izšel Zakon o organizaciji gasilstva, ko ga je podpisal kralj Aleksander.

10. decembra 1933 je bila v Ljubljani izredna skupščina Jugoslovanske gasilske zveze Ljubljana, ki naj bi odobrila začrtano delo in bodočo organizacijo. JGZ se je na tej skupščini preimenovala v Gasilsko zajednico za Dravsko banovino. Konec je bilo tudi samostojne nemške kočevske zveze gasilskih društev, ki so jo priključili gasilski zajednici. Poleg tega so po upravni ureditvi Dravske banovine gasilske župe reorganizirali na sreze. Zajednica je imela sedaj le 25 žup, vendar že 839 gasilskih društev s preko 26.000 člani. Leta 1933 je omenjena Gasilska župa sreza Kočevje, katere starešina je bil Ignacij Merhar iz Dolenje vasi pri Ribnici s 30 četami in 31 nemškimi četami.[19]

Člani gasilskih društev niso bili zadovoljni z gasilskim zakonom in »jugoslovanstvom« v gasilstvu. Zakon je ukinil gasilska društva in namesto njih dovoljeval le gasilske čete. Ukinjena je bila tudi samostojnost gasilskih organizacij. Pojavili so se izstopi gasilcev. Za srez Kočevje je v poročilu z 9. decembra 1933 naveden izstop 12 članov iz Gasilskega društva Loški Potok in 5 članov iz Gasilskega društva Ponikve.[20] Leta 1935 je na Kočevskem delovalo 44 gasilskih društev, v katere je bilo vključenih 988 članov.[21]

Med 13. in 15. avgustom 1939 je bil v Ljubljani 2. jugoslovanski gasilski kongres. Na popoldanskem nastopu 15. avgusta je na ljubljanskem stadionu nastopilo okoli 3000 gasilcev. Kočevski gasilci so nastopili s posebnimi vajami s sekiricami.[22]

Po izselitvi kočevskih Nemcev je požarno varnost v Kočevju prevzela italijanska okupacijska oblast, ki je organizirala poklicne gasilce. To je trajalo do kapitulacije Italije, nato pa so skrb za požarno varnost prevzeli Nemci z mobiliziranimi Slovenci, ki so ostali v Kočevju.[23]

Po drugi svetovni vojni so 28. avgusta 1955 prostovoljna gasilska društva[24] Ajbelj, Črni Potok, Dolga vas, Kočevje, Kočevska Reka, Koprivnik, Ložine, Mozelj, Osilnica, Polom, Stara Cerkev, Stari Log, Šalka vas, Vas – Fara ter prostovoljna industrijska gasilska društva[25]Nova žaga, Tekstilana in Rudnik ustanovila Občinsko gasilsko zvezo Kočevje, ki je bila na občnem zboru 25. oktobra 1997 preimenovana v Gasilsko zvezo Kočevje. Danes je vanjo vključenih 16 prostovoljnih gasilskih društev (Dolga vas - Kočevje, Klinja vas, Kočevje, Koprivnik - Kočevje, Kočevska Reka, LIK Kočevje, Livold, Ložine, Mahovnik, Morava, Mozelj, Osilnica, Predgrad, Stara Cerkev, Šalka vas in Vas – Fara).[26]

 

[1] Enciklopedija Slovenije, 3. knjiga, MK, Ljubljana, 1989, str. 181-182.

[2] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 54.

[3] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 59, 69.

[4] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 60.

[5] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 69.

[6] Ferenc, Mitja: Kočevska – pusta in prazna, Modrijan, Ljubljana, 2005, str. 76.

[7] V nadaljevanju JGZ.

[8] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 90, 92, 94.

[9] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 105.

[10] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 116.

[11] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 101, 102.

[12] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 105.

[13] Gottscheer Zeitung, avgust 1974, str. II.

[14] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 95.

[15] Gottscheer Zeitung, Geschichte der Feuerwehr in Gottschee, oktober 1974, str. I-II.

[16] Ferenc, Mitja: Kočevska – pusta in prazna, Modrijan, Ljubljana, 2005, str. 76.

[17] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 198.

[18] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 140.

[19] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 142, 144,146.

[20] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 147, 148.

[21] Gottscheer Zeitung, Die Feuerwehren im Gottscheer Ländchen, avgust 1987, str. 10.

[22] Božič, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana, 1988, str. 210, 213, 214.

[23] Paradiž, Ferdo v: Novice, 1958, leto 3, št. 14, str. 2, 5, 4.

[24] V nadaljevanju PGD.

[25] V nadaljevanju PIGD.

[26] Gasilska zveza Kočevje 1955-2005, Zloženka Gasilske zveze Kočevje, 2005.

Koledar

petek
21
Po To Sr Če Pe So Ne
 
 
 
 
 
1
 
2
 
3
 
4
 
5
 
6
 
7
 
8
 
9
 
10
 
11
 
12
 
13
 
14
 
15
 
16
 
17
 
18
 
19
 
20
 
21
 
22
 
23
 
24
 
25
 
26
 
27
 
28
 
29
 
30